DAN 23 / DELHI
Piseta: Anja in Andrej
Prispeli varno in po voznem redu ter uspesno poiskali hotel za zadnja dva dni Indije.
Andrej in Boris sva se odlocila v hotel pripeljati prtljago, ki smo jo med potovanjem v Jaipur hranili pri Onkraju. To ni bilo niti najmanj tako enostavno kot smo si predstavljali (za Anjo, ki je pocivala v hotelski sobi seveda ni bilo naporno).
Voznja z metrojem do mestne cetrti, kjer stanuje Onkar je bila prijetno dozivetje. Zanimivo je bilo iskanje Onkarjevega doma, ki je od postaje oddaljen manj kot en kilometer. Ubogi riksa, ki naju je z Borisom za 7 rupij zelel pripeljati do Onkarjevega doma je stiri krat vpraseval za pot in obracal bicikl rikso. No, na koncu mu je le uspelo.
Ugotovila sva, da Indijci imajo hisne stevilke. Za razliko od nasih (masivne kovinske ploscice z debelim tiskom) imajo z roko naceckano kombinacijo crk in stevilk skoraj na vsaki hisi. Ceprav sva uspela desifrirati hisne nacin oznacevanja his, sama Onkarja verjetno nikoli nebi nasla.
Otovorjena z vso prtljago (beri: trije konkretno preobremenjni kufri na sreco na kole, en ruksak in ena veeelika torba za leptop) sva se odpravila nazaj proti Metro postaji. Po poti sva stopala se eno rikso. Pred vstopom v metro je naju in vso prtljago podrobno pretipal paznik. Pri delu je bil zelo temeljit edino nahrbtnik za katerega sva ga veckrat opozorila, da je poln umazanega perila je pogledal malo manj podrobno.
Ko sva ze mislila, da je najhuje za nama se je pred nama ustavil popolnoma poln metro vlak. Seveda sma se vrinila se midva (z vsemi kufri to ni bila enostavna naloga - ampak midva nisva kdor koli). Na naslednjih dvanajstih postajah presenetljivo skoraj nihce ni izstopil ampak so v vagon vstopali se novi in novi ljudje. Klima v vagonu je delovala odlicno vendar smo kljub vsemu vedno tezje dihali. Vsi skupaj smo se tolazili s tem, da bomo na glavni postaji tako vsi izstopili. Na glavni postaji pa ... joj kolko folka .... pa vsi bi radi v vagon preden izstopimo.
Nastalo je eno veliko prerivanje in samo predstavljate si lahko kako sva se z Borisom vsak z svojimi kosi prtljage (kufri, ruksak) borila za milimetre prostora, na 1,5 m dolgi poti iz vagona. Uspela sma (da ne bom predolg)
Kot visek celotnega potovanja sva se pa na postaji prerekala se z riksami, ki so namesto dogovorjenih fiftin rupies hoteli imeti fifti rupies. Dobro da sva imela drobiz.
V hotel sva se vrnila po vec kot treh urah.
V nadaljevanju dneva smo si ogledali najvecjo indijsko mosejo (muslim) in pohajkovali po trznicah. Vedno nas je spremljalo kakih tri milijone Delhijcev, ki so bili ocitno vedno v isti ulici kot mi. Nepopisna guzva. Nisem se bil v mravljiscu, vendar je po moje tam gneca manjsa.
No. Zdaj je vecer (oziroma 1.30 zjutraj). Sita in utrujena sedima tu pred racunalnikom in se rezima Borisovim opisom. Ker je tokrat on fasal neke bakterije sva koncno dobila priloznost, da se midva kaj napisema. V sobo se nama pa tako ne mudi, ker spimo vsi v eni.
No, nogoce ga pa res samo sraufa.
Jutri je nas zadnji dan v Indiji. :(
Zal se hitro spet vidimo.
OK. Na svidenje.
Grema spat.
Andrej & Anja
Prispeli varno in po voznem redu ter uspesno poiskali hotel za zadnja dva dni Indije.
Andrej in Boris sva se odlocila v hotel pripeljati prtljago, ki smo jo med potovanjem v Jaipur hranili pri Onkraju. To ni bilo niti najmanj tako enostavno kot smo si predstavljali (za Anjo, ki je pocivala v hotelski sobi seveda ni bilo naporno).
Voznja z metrojem do mestne cetrti, kjer stanuje Onkar je bila prijetno dozivetje. Zanimivo je bilo iskanje Onkarjevega doma, ki je od postaje oddaljen manj kot en kilometer. Ubogi riksa, ki naju je z Borisom za 7 rupij zelel pripeljati do Onkarjevega doma je stiri krat vpraseval za pot in obracal bicikl rikso. No, na koncu mu je le uspelo.
Ugotovila sva, da Indijci imajo hisne stevilke. Za razliko od nasih (masivne kovinske ploscice z debelim tiskom) imajo z roko naceckano kombinacijo crk in stevilk skoraj na vsaki hisi. Ceprav sva uspela desifrirati hisne nacin oznacevanja his, sama Onkarja verjetno nikoli nebi nasla.
Otovorjena z vso prtljago (beri: trije konkretno preobremenjni kufri na sreco na kole, en ruksak in ena veeelika torba za leptop) sva se odpravila nazaj proti Metro postaji. Po poti sva stopala se eno rikso. Pred vstopom v metro je naju in vso prtljago podrobno pretipal paznik. Pri delu je bil zelo temeljit edino nahrbtnik za katerega sva ga veckrat opozorila, da je poln umazanega perila je pogledal malo manj podrobno.
Ko sva ze mislila, da je najhuje za nama se je pred nama ustavil popolnoma poln metro vlak. Seveda sma se vrinila se midva (z vsemi kufri to ni bila enostavna naloga - ampak midva nisva kdor koli). Na naslednjih dvanajstih postajah presenetljivo skoraj nihce ni izstopil ampak so v vagon vstopali se novi in novi ljudje. Klima v vagonu je delovala odlicno vendar smo kljub vsemu vedno tezje dihali. Vsi skupaj smo se tolazili s tem, da bomo na glavni postaji tako vsi izstopili. Na glavni postaji pa ... joj kolko folka .... pa vsi bi radi v vagon preden izstopimo.
Nastalo je eno veliko prerivanje in samo predstavljate si lahko kako sva se z Borisom vsak z svojimi kosi prtljage (kufri, ruksak) borila za milimetre prostora, na 1,5 m dolgi poti iz vagona. Uspela sma (da ne bom predolg)
Kot visek celotnega potovanja sva se pa na postaji prerekala se z riksami, ki so namesto dogovorjenih fiftin rupies hoteli imeti fifti rupies. Dobro da sva imela drobiz.
V hotel sva se vrnila po vec kot treh urah.
V nadaljevanju dneva smo si ogledali najvecjo indijsko mosejo (muslim) in pohajkovali po trznicah. Vedno nas je spremljalo kakih tri milijone Delhijcev, ki so bili ocitno vedno v isti ulici kot mi. Nepopisna guzva. Nisem se bil v mravljiscu, vendar je po moje tam gneca manjsa.
No. Zdaj je vecer (oziroma 1.30 zjutraj). Sita in utrujena sedima tu pred racunalnikom in se rezima Borisovim opisom. Ker je tokrat on fasal neke bakterije sva koncno dobila priloznost, da se midva kaj napisema. V sobo se nama pa tako ne mudi, ker spimo vsi v eni.
No, nogoce ga pa res samo sraufa.
Jutri je nas zadnji dan v Indiji. :(
Zal se hitro spet vidimo.
OK. Na svidenje.
Grema spat.
Andrej & Anja
posted by Indija Koromandija at
01:12
1 Comments:
Vidita fanta kako sta se za..... kaj sta pa pustila organizacijo Anji, vama pa so ostali fizični posli, kloftanje tepihov in nošnja premoga.
Tam na eni fotografiji sem videl košnjo zelenice z govedom(ali kaj so bili tiste živali). Nam pa so v šoli govorili, da so krave v Indiji svete živali in jih ne uporabljajo za delo.
Torej se pripravljate na vrnitev v lepo Slovenijo, tudi pri nas se je lepa jesen počasi malo skisala in začela kazati da se bljiža zima.
Upam da se vidjamo v bljižnji prihodnosti.
Andrej F.
By
Anonimni, at četrtek, 23 november, 2006
Objavite komentar
<< Home