Nekaj slik 0006
posted by Indija Koromandija at
22:57
|
1 comments
sobota, november 25, 2006
DAN 25 / DELHI - ISTANBUL - MUENCHEN
Pise: Boris
Letala nismo zamudili, saj sedaj sedim doma in vam pisem zadnje dogodke.
Andreju je na letalu uspelo zaspati se pred vzletom, potem je pobralo tudi Anjo. Tako sem bil edini med nami, ki sem pojedel topel zajterk (ali kaj pac to je na avionu). Potem sem se tudi jaz "udobno" namestil in zaspal z slusalkami na usesih ob "lepi" indijski glasbi.
Ob 8:30h smo pristali v Istanbulu - Turcija :). Kupili smo vize, ki jih prodajajo na letaliscu za 15 € in se z metrojem odpeljali do najznamenitejsega bazara. Tam pa najprej BUREK, mmm kak je bijo dober. Indijsko je dobro, to pa je se boljse - evropsko :).
Ko vstopis v bazar pa se pricne, spet. Kot v Indiji te spet vsi vabijo v svojo trgovino. No bolj mirno je tam pri nakitu. Bazar je deljen glede na vrsto blaga, ki ga prodajajo. Mi smo se usmerili proti tistemu delu z usnjem. Saj veste, Turcija in usnje.
Po prebijanju skozi trgovine in ogledovanju modelov je preostalo samo se barantanje za ceno. Z Andrejem sva v eni trgovini kupila vsak eno usnjeno jakno. Prva cena je bila 350€ potem 350$ na koncu pa sva kupila za 200$ (2 kos.). Ce bi bilo vec casa bi se verjetno dalo se vec.
Potem spet kornjackim korakom na metro, da ne bi zamudili poleta za Muenchen. Na letalisce smo prispeli 50min pred vzletom. Te pa vse te kontrole. Mislim da so bile stiri kontrole osebne prtljage in stiri krat gres skozi tisto napravo, ki registrira kovino. Meni na prvih treh ni nic piskalo, ker pa so naprave izgleda vedno bolj obcutljive pa sem pri zadnji moral sezuti tudi cevlje in jih dati, da so jih prezarcili.
Pa nam je vseeno uspelo priti na letalo. Boeing 737-800 je bil izdelava l. 2006, zeleni usnjeni sedezi, LCD monitorji na vsake tri vrste kjer so prikazovali vse tiste varnostne ukrepe za potnike (drugje prikazejo to stevardese), v casu leta pa so prikazovali vse informacije glede pozicije na nebu, cas do pristanka, visina leta, hitrost leta itd,...
Nekje med Romunijo in Madzarsko pa nas je pricelo stresati. To je bilo tako mocno, da so prizgali lucke, da se je treba privezati. Ampak dokler stevardese pri tem tresenju se vedno strezejo pijaco se nimas kaj bati :).
Vendar le srecen pristanek v Muenchnu.
Brez problemov skozi carino z nasim usnjem in viskyji,... saj ni nihce sploh gledal, smo sli samo skozi :).
Potem pa iskanje avta v garazi P7, etaza 5, parkirno mesto 1320.
NASLIIIIIIIIIIIIIII
Sranje, centralno ne dela pravi Andrej. Kaj to pomeni se vprasate? Mmm mogoce prazen akomulator in to totalno.
Pomoc smo dobili od prvega nemca, ki se je pripeljal mimo in videl, da smo verjetno v stiski, saj smo imeli odprt pokrov motorja. Nic ni pomagalo.
Druga pomoc je bila pomoc letaliskega osebja. Poseben servis za parkirne hise. Gospod je iz avta vzel malo napravico, ki bi se ji reklo starter. Trije poskusi in avto je vzgal. Sedaj smo se lahko odpeljali priti domu.
Bolj smo se priblizevali domu bolj je Andrej tiscal na gas.
Prispeli v MB 23:40 mislim, da je to novi rekord. Tam so nas vsi starsi pricakali budni. Po malo klepetanja smo se domov odpeljali tudi mi (to smo tisti, ki zivimo v Ormozu - ata, mama in jaz).
Pa lahko noc, se vidimo v naslednjih dneh.
Boris
Letala nismo zamudili, saj sedaj sedim doma in vam pisem zadnje dogodke.
Andreju je na letalu uspelo zaspati se pred vzletom, potem je pobralo tudi Anjo. Tako sem bil edini med nami, ki sem pojedel topel zajterk (ali kaj pac to je na avionu). Potem sem se tudi jaz "udobno" namestil in zaspal z slusalkami na usesih ob "lepi" indijski glasbi.
Ob 8:30h smo pristali v Istanbulu - Turcija :). Kupili smo vize, ki jih prodajajo na letaliscu za 15 € in se z metrojem odpeljali do najznamenitejsega bazara. Tam pa najprej BUREK, mmm kak je bijo dober. Indijsko je dobro, to pa je se boljse - evropsko :).
Ko vstopis v bazar pa se pricne, spet. Kot v Indiji te spet vsi vabijo v svojo trgovino. No bolj mirno je tam pri nakitu. Bazar je deljen glede na vrsto blaga, ki ga prodajajo. Mi smo se usmerili proti tistemu delu z usnjem. Saj veste, Turcija in usnje.
Po prebijanju skozi trgovine in ogledovanju modelov je preostalo samo se barantanje za ceno. Z Andrejem sva v eni trgovini kupila vsak eno usnjeno jakno. Prva cena je bila 350€ potem 350$ na koncu pa sva kupila za 200$ (2 kos.). Ce bi bilo vec casa bi se verjetno dalo se vec.
Potem spet kornjackim korakom na metro, da ne bi zamudili poleta za Muenchen. Na letalisce smo prispeli 50min pred vzletom. Te pa vse te kontrole. Mislim da so bile stiri kontrole osebne prtljage in stiri krat gres skozi tisto napravo, ki registrira kovino. Meni na prvih treh ni nic piskalo, ker pa so naprave izgleda vedno bolj obcutljive pa sem pri zadnji moral sezuti tudi cevlje in jih dati, da so jih prezarcili.
Pa nam je vseeno uspelo priti na letalo. Boeing 737-800 je bil izdelava l. 2006, zeleni usnjeni sedezi, LCD monitorji na vsake tri vrste kjer so prikazovali vse tiste varnostne ukrepe za potnike (drugje prikazejo to stevardese), v casu leta pa so prikazovali vse informacije glede pozicije na nebu, cas do pristanka, visina leta, hitrost leta itd,...
Nekje med Romunijo in Madzarsko pa nas je pricelo stresati. To je bilo tako mocno, da so prizgali lucke, da se je treba privezati. Ampak dokler stevardese pri tem tresenju se vedno strezejo pijaco se nimas kaj bati :).
Vendar le srecen pristanek v Muenchnu.
Brez problemov skozi carino z nasim usnjem in viskyji,... saj ni nihce sploh gledal, smo sli samo skozi :).
Potem pa iskanje avta v garazi P7, etaza 5, parkirno mesto 1320.
NASLIIIIIIIIIIIIIII
Sranje, centralno ne dela pravi Andrej. Kaj to pomeni se vprasate? Mmm mogoce prazen akomulator in to totalno.
Pomoc smo dobili od prvega nemca, ki se je pripeljal mimo in videl, da smo verjetno v stiski, saj smo imeli odprt pokrov motorja. Nic ni pomagalo.
Druga pomoc je bila pomoc letaliskega osebja. Poseben servis za parkirne hise. Gospod je iz avta vzel malo napravico, ki bi se ji reklo starter. Trije poskusi in avto je vzgal. Sedaj smo se lahko odpeljali priti domu.
Bolj smo se priblizevali domu bolj je Andrej tiscal na gas.
Prispeli v MB 23:40 mislim, da je to novi rekord. Tam so nas vsi starsi pricakali budni. Po malo klepetanja smo se domov odpeljali tudi mi (to smo tisti, ki zivimo v Ormozu - ata, mama in jaz).
Pa lahko noc, se vidimo v naslednjih dneh.
Boris
posted by Indija Koromandija at
21:25
|
0 comments
DAN 24 / DELHI
Pise: Boris
No, pa je napocil zadnji dan nasega dopusta v Indiji. Zjutraj so se moji problemi niso prenehali. Spet sem mogel ugotoviti, da je za to kriva mesanica pijace. Predvsem se je treba paziti, da na naravni so v prekratkem casovnem obdobju ne spijes piva. Mogoce pa je bilo kaj narobe s tem pivom. Saj sva enako pivo oba z Andrejem pila ze v Agri brez poznejsih problemov.
Dopoldan smo se odpeljali na drugo stran Delhija, da bi obiskali mednarodni sejem, kjer bi lahk oopravili zadnje nakupe oblacil in spominkov. Slabo pocutje mi je tezilo ze med potjo, potem pa smo se morali 1 km iti pes ker vstopnic ne prodavajo na vsakem vhodu. Koncno prispeli (~11:00 uri) ugotovimo, da je vstop za turiste mogoc po 13:00 uri. Med tem, ko sta Anja in Andrej poskusala kupiti karte pa so mene spet obkolili Indijci. Potem smo vendar le zapustili prizorisce in se odpeljali v nek drugi nakupovalni center, ker nismo imeli casa za 2h cakanja na vstop.
Za mene je bila to prava poteza. Jaz sem se pri prvi trgovini vsedel na klop, potem vlegel na klop, pod glavo dal mehki zgornji del trenirke in ................. zaspal. Ko sem cez cas odprl oci sem opazil, da na drugi klopi spi ................. Andrej??? Vsako naslednjo nekaj sekundno prebujanje sem opazil, da mimo mene hodi vedno vec ljudi. Malo so se verjetno cudili, da nek turist spi na klopi v Indijskem stilu. Jaz se za to nisem zmenil, saj sem bil prevec utrujen. Po skoraj 3h spanja v rahli senci sem se vendar le streznil in se prebudil.
Ravno takrat sta prisla Anja in Andrej iz nakupov in po dogovoru smo se odpravili v hotel, da si jaz lahko spocinem. Ko smo prisli v hotel pa smo doziveli potres 2 stopnje. Ker ni bilo elektrike so v colotnem obmucju indijci pognali generatorje. Nas je bil na strehi hotela, nasa soba pa pod njim. Ne morec verjeti, ampak tresel se je celoten hotel. No, jaz sem bil tako utrujen, da sem verjetno se pred izklopom generatorjev zaspal. Ona dva pa sta sla spet nakupovat na trznico. Vrnila sta se 5min pred zadnjo vecerjo, na katero smo povabili vse znance v Delhiju in to z ~8kg slonov, kamel,...
Na vecerjo so prisli skoraj vsi povableni, razen Sumi (Jitujeva zena) in Susheelova zena. S sabo so prinesli nekaj daril za nas. Dobili smo nekaj Wiskyjev, in sliko z zlato palaco in najpomembnejsimi mozmi Onkarjeve vere (kot veste je SIK - tisti s turbanom). Tudi mi smo imeli darilo za Onkarjevega sina in hcer.
Vecerja je uspela, imeli smo se lepo, na zadnje pa smo se le porali posloviti. To je potekalo po indijsko ZELO POCASI. Mislim, da je od zacetka do konca poslavljanja minila kaksna ura. Ljudje ne boste verjeli (dobro da je Anja posnela), v malega marutija (saj veste tisti zelo mali avto, ki ga vidite tudi v SLO) se je zlozilo: trije odrasli, trije od 15 - 20 let in dva od 2 - 7 let.
NEVERJETNO
Mi pa v hotel in pakirat. Imeli smo 6h casa do letala, ki nas bo poneslo proti Sloveniji. Pred odhodom na letalisce 15min "spanja" in gremo.
LP, se vidimo v SLO.
Boris
No, pa je napocil zadnji dan nasega dopusta v Indiji. Zjutraj so se moji problemi niso prenehali. Spet sem mogel ugotoviti, da je za to kriva mesanica pijace. Predvsem se je treba paziti, da na naravni so v prekratkem casovnem obdobju ne spijes piva. Mogoce pa je bilo kaj narobe s tem pivom. Saj sva enako pivo oba z Andrejem pila ze v Agri brez poznejsih problemov.
Dopoldan smo se odpeljali na drugo stran Delhija, da bi obiskali mednarodni sejem, kjer bi lahk oopravili zadnje nakupe oblacil in spominkov. Slabo pocutje mi je tezilo ze med potjo, potem pa smo se morali 1 km iti pes ker vstopnic ne prodavajo na vsakem vhodu. Koncno prispeli (~11:00 uri) ugotovimo, da je vstop za turiste mogoc po 13:00 uri. Med tem, ko sta Anja in Andrej poskusala kupiti karte pa so mene spet obkolili Indijci. Potem smo vendar le zapustili prizorisce in se odpeljali v nek drugi nakupovalni center, ker nismo imeli casa za 2h cakanja na vstop.
Za mene je bila to prava poteza. Jaz sem se pri prvi trgovini vsedel na klop, potem vlegel na klop, pod glavo dal mehki zgornji del trenirke in ................. zaspal. Ko sem cez cas odprl oci sem opazil, da na drugi klopi spi ................. Andrej??? Vsako naslednjo nekaj sekundno prebujanje sem opazil, da mimo mene hodi vedno vec ljudi. Malo so se verjetno cudili, da nek turist spi na klopi v Indijskem stilu. Jaz se za to nisem zmenil, saj sem bil prevec utrujen. Po skoraj 3h spanja v rahli senci sem se vendar le streznil in se prebudil.
Ravno takrat sta prisla Anja in Andrej iz nakupov in po dogovoru smo se odpravili v hotel, da si jaz lahko spocinem. Ko smo prisli v hotel pa smo doziveli potres 2 stopnje. Ker ni bilo elektrike so v colotnem obmucju indijci pognali generatorje. Nas je bil na strehi hotela, nasa soba pa pod njim. Ne morec verjeti, ampak tresel se je celoten hotel. No, jaz sem bil tako utrujen, da sem verjetno se pred izklopom generatorjev zaspal. Ona dva pa sta sla spet nakupovat na trznico. Vrnila sta se 5min pred zadnjo vecerjo, na katero smo povabili vse znance v Delhiju in to z ~8kg slonov, kamel,...
Na vecerjo so prisli skoraj vsi povableni, razen Sumi (Jitujeva zena) in Susheelova zena. S sabo so prinesli nekaj daril za nas. Dobili smo nekaj Wiskyjev, in sliko z zlato palaco in najpomembnejsimi mozmi Onkarjeve vere (kot veste je SIK - tisti s turbanom). Tudi mi smo imeli darilo za Onkarjevega sina in hcer.
Vecerja je uspela, imeli smo se lepo, na zadnje pa smo se le porali posloviti. To je potekalo po indijsko ZELO POCASI. Mislim, da je od zacetka do konca poslavljanja minila kaksna ura. Ljudje ne boste verjeli (dobro da je Anja posnela), v malega marutija (saj veste tisti zelo mali avto, ki ga vidite tudi v SLO) se je zlozilo: trije odrasli, trije od 15 - 20 let in dva od 2 - 7 let.
NEVERJETNO
Mi pa v hotel in pakirat. Imeli smo 6h casa do letala, ki nas bo poneslo proti Sloveniji. Pred odhodom na letalisce 15min "spanja" in gremo.
LP, se vidimo v SLO.
Boris
posted by Indija Koromandija at
20:31
|
0 comments
četrtek, november 23, 2006
DAN 23 / DELHI
Piseta: Anja in Andrej
Prispeli varno in po voznem redu ter uspesno poiskali hotel za zadnja dva dni Indije.
Andrej in Boris sva se odlocila v hotel pripeljati prtljago, ki smo jo med potovanjem v Jaipur hranili pri Onkraju. To ni bilo niti najmanj tako enostavno kot smo si predstavljali (za Anjo, ki je pocivala v hotelski sobi seveda ni bilo naporno).
Voznja z metrojem do mestne cetrti, kjer stanuje Onkar je bila prijetno dozivetje. Zanimivo je bilo iskanje Onkarjevega doma, ki je od postaje oddaljen manj kot en kilometer. Ubogi riksa, ki naju je z Borisom za 7 rupij zelel pripeljati do Onkarjevega doma je stiri krat vpraseval za pot in obracal bicikl rikso. No, na koncu mu je le uspelo.
Ugotovila sva, da Indijci imajo hisne stevilke. Za razliko od nasih (masivne kovinske ploscice z debelim tiskom) imajo z roko naceckano kombinacijo crk in stevilk skoraj na vsaki hisi. Ceprav sva uspela desifrirati hisne nacin oznacevanja his, sama Onkarja verjetno nikoli nebi nasla.
Otovorjena z vso prtljago (beri: trije konkretno preobremenjni kufri na sreco na kole, en ruksak in ena veeelika torba za leptop) sva se odpravila nazaj proti Metro postaji. Po poti sva stopala se eno rikso. Pred vstopom v metro je naju in vso prtljago podrobno pretipal paznik. Pri delu je bil zelo temeljit edino nahrbtnik za katerega sva ga veckrat opozorila, da je poln umazanega perila je pogledal malo manj podrobno.
Ko sva ze mislila, da je najhuje za nama se je pred nama ustavil popolnoma poln metro vlak. Seveda sma se vrinila se midva (z vsemi kufri to ni bila enostavna naloga - ampak midva nisva kdor koli). Na naslednjih dvanajstih postajah presenetljivo skoraj nihce ni izstopil ampak so v vagon vstopali se novi in novi ljudje. Klima v vagonu je delovala odlicno vendar smo kljub vsemu vedno tezje dihali. Vsi skupaj smo se tolazili s tem, da bomo na glavni postaji tako vsi izstopili. Na glavni postaji pa ... joj kolko folka .... pa vsi bi radi v vagon preden izstopimo.
Nastalo je eno veliko prerivanje in samo predstavljate si lahko kako sva se z Borisom vsak z svojimi kosi prtljage (kufri, ruksak) borila za milimetre prostora, na 1,5 m dolgi poti iz vagona. Uspela sma (da ne bom predolg)
Kot visek celotnega potovanja sva se pa na postaji prerekala se z riksami, ki so namesto dogovorjenih fiftin rupies hoteli imeti fifti rupies. Dobro da sva imela drobiz.
V hotel sva se vrnila po vec kot treh urah.
V nadaljevanju dneva smo si ogledali najvecjo indijsko mosejo (muslim) in pohajkovali po trznicah. Vedno nas je spremljalo kakih tri milijone Delhijcev, ki so bili ocitno vedno v isti ulici kot mi. Nepopisna guzva. Nisem se bil v mravljiscu, vendar je po moje tam gneca manjsa.
No. Zdaj je vecer (oziroma 1.30 zjutraj). Sita in utrujena sedima tu pred racunalnikom in se rezima Borisovim opisom. Ker je tokrat on fasal neke bakterije sva koncno dobila priloznost, da se midva kaj napisema. V sobo se nama pa tako ne mudi, ker spimo vsi v eni.
No, nogoce ga pa res samo sraufa.
Jutri je nas zadnji dan v Indiji. :(
Zal se hitro spet vidimo.
OK. Na svidenje.
Grema spat.
Andrej & Anja
Prispeli varno in po voznem redu ter uspesno poiskali hotel za zadnja dva dni Indije.
Andrej in Boris sva se odlocila v hotel pripeljati prtljago, ki smo jo med potovanjem v Jaipur hranili pri Onkraju. To ni bilo niti najmanj tako enostavno kot smo si predstavljali (za Anjo, ki je pocivala v hotelski sobi seveda ni bilo naporno).
Voznja z metrojem do mestne cetrti, kjer stanuje Onkar je bila prijetno dozivetje. Zanimivo je bilo iskanje Onkarjevega doma, ki je od postaje oddaljen manj kot en kilometer. Ubogi riksa, ki naju je z Borisom za 7 rupij zelel pripeljati do Onkarjevega doma je stiri krat vpraseval za pot in obracal bicikl rikso. No, na koncu mu je le uspelo.
Ugotovila sva, da Indijci imajo hisne stevilke. Za razliko od nasih (masivne kovinske ploscice z debelim tiskom) imajo z roko naceckano kombinacijo crk in stevilk skoraj na vsaki hisi. Ceprav sva uspela desifrirati hisne nacin oznacevanja his, sama Onkarja verjetno nikoli nebi nasla.
Otovorjena z vso prtljago (beri: trije konkretno preobremenjni kufri na sreco na kole, en ruksak in ena veeelika torba za leptop) sva se odpravila nazaj proti Metro postaji. Po poti sva stopala se eno rikso. Pred vstopom v metro je naju in vso prtljago podrobno pretipal paznik. Pri delu je bil zelo temeljit edino nahrbtnik za katerega sva ga veckrat opozorila, da je poln umazanega perila je pogledal malo manj podrobno.
Ko sva ze mislila, da je najhuje za nama se je pred nama ustavil popolnoma poln metro vlak. Seveda sma se vrinila se midva (z vsemi kufri to ni bila enostavna naloga - ampak midva nisva kdor koli). Na naslednjih dvanajstih postajah presenetljivo skoraj nihce ni izstopil ampak so v vagon vstopali se novi in novi ljudje. Klima v vagonu je delovala odlicno vendar smo kljub vsemu vedno tezje dihali. Vsi skupaj smo se tolazili s tem, da bomo na glavni postaji tako vsi izstopili. Na glavni postaji pa ... joj kolko folka .... pa vsi bi radi v vagon preden izstopimo.
Nastalo je eno veliko prerivanje in samo predstavljate si lahko kako sva se z Borisom vsak z svojimi kosi prtljage (kufri, ruksak) borila za milimetre prostora, na 1,5 m dolgi poti iz vagona. Uspela sma (da ne bom predolg)
Kot visek celotnega potovanja sva se pa na postaji prerekala se z riksami, ki so namesto dogovorjenih fiftin rupies hoteli imeti fifti rupies. Dobro da sva imela drobiz.
V hotel sva se vrnila po vec kot treh urah.
V nadaljevanju dneva smo si ogledali najvecjo indijsko mosejo (muslim) in pohajkovali po trznicah. Vedno nas je spremljalo kakih tri milijone Delhijcev, ki so bili ocitno vedno v isti ulici kot mi. Nepopisna guzva. Nisem se bil v mravljiscu, vendar je po moje tam gneca manjsa.
No. Zdaj je vecer (oziroma 1.30 zjutraj). Sita in utrujena sedima tu pred racunalnikom in se rezima Borisovim opisom. Ker je tokrat on fasal neke bakterije sva koncno dobila priloznost, da se midva kaj napisema. V sobo se nama pa tako ne mudi, ker spimo vsi v eni.
No, nogoce ga pa res samo sraufa.
Jutri je nas zadnji dan v Indiji. :(
Zal se hitro spet vidimo.
OK. Na svidenje.
Grema spat.
Andrej & Anja
posted by Indija Koromandija at
01:12
|
1 comments
sreda, november 22, 2006
DAN 22 / JAIPUR
Pise: Anja
Ce ne bi imeli rezerviranega ogleda, mislim, da ta dan ne bi vstali iz postelje. Pa smo.
Celodnevni vodeni ogled znamenitosti Jaipura je trajal od 9.00 do nekaj cez 18.00. Tokrat smo se obleceni za kabriolet avtobus sredi zime vkrcali na prazgodovinski avtobus brez klime z delno pokvarjenimi okne sredi puscavskega soncnega dne.
Nas vodic je bil verjetno super samo smo ga bolj malo razumeli ker je odlicno obvladal samo nek nam neznan dialekt indijscine. Vsi komentarji po hrescecem mikrofonu pa so se zaceli z pet minutnim halo ... halo ... halo. .... halo. ... halo . (to smo hitro razumeli).
Ogledali smo si vecino palac, utrdb, parlamentarnih in drugih drzavnih stavb, ki niso nic manj monumentalne, templje, pa vse ostale zivali, ljudi, stvari. .... Bilo je premalo casa za vse....
Dan smo zakljucili z barantanjem na trznici (smo tudi kaj kupli) in kratkim obiskom interneta ter se ob 00.30 ponoci vkrcali na avtobus za Delhi.
To bi blo to ... Se pisemo v Delhiju / ce prezivimo naslenjih 6 ur pozibavanja.
LP
Anja
Komentar dneva: Tu je kos za smeti tezje najt kot stopit na kak svezi kravjek (Avtor: Andrej)
Ce ne bi imeli rezerviranega ogleda, mislim, da ta dan ne bi vstali iz postelje. Pa smo.
Celodnevni vodeni ogled znamenitosti Jaipura je trajal od 9.00 do nekaj cez 18.00. Tokrat smo se obleceni za kabriolet avtobus sredi zime vkrcali na prazgodovinski avtobus brez klime z delno pokvarjenimi okne sredi puscavskega soncnega dne.
Nas vodic je bil verjetno super samo smo ga bolj malo razumeli ker je odlicno obvladal samo nek nam neznan dialekt indijscine. Vsi komentarji po hrescecem mikrofonu pa so se zaceli z pet minutnim halo ... halo ... halo. .... halo. ... halo . (to smo hitro razumeli).
Ogledali smo si vecino palac, utrdb, parlamentarnih in drugih drzavnih stavb, ki niso nic manj monumentalne, templje, pa vse ostale zivali, ljudi, stvari. .... Bilo je premalo casa za vse....
Dan smo zakljucili z barantanjem na trznici (smo tudi kaj kupli) in kratkim obiskom interneta ter se ob 00.30 ponoci vkrcali na avtobus za Delhi.
To bi blo to ... Se pisemo v Delhiju / ce prezivimo naslenjih 6 ur pozibavanja.
LP
Anja
Komentar dneva: Tu je kos za smeti tezje najt kot stopit na kak svezi kravjek (Avtor: Andrej)
posted by Indija Koromandija at
00:23
|
2 comments
DAN 21 / DELHI - JAIPUR
Pise: Anja
Avtobus je bil o.k. vendar smo spet za relativno kratko razdaljo (260km) porabili ogromno casa (vec kot 5ur). Voznja se nam je zacuda zdela zalo udobna kar je ocitno znak, da smo ze predolgo v Indiji in smo ze adaptirani na tukajsnje razmere. Susheel nas tokratni spremljevalec pa je tako ze navajen.
Po nastanitvi v hotelu smo v zelji po hrani iskali rikso, ki bi nas odpeljala do ulice z najvec restavracijami (vedno z knjigo Lonely Planet India v roki). Ker so najprej navalili taki s kolesi smo vzeli dva, ki sta bila najbolj glasna pri zagotavljanju da vesta kam nas peljeta.
Namesto do glavne poste (ki je bila v isti ulici kot restavracije in je sluzila kot oporna / referencna tocka) sta nas vstrajno vozila vedno dalje v nasprotno smer. Na koncu sta nas odlozila v srediscu starega mesta pred astronomskim observatorijem bivsega Maharadje in ob vprasanju "Here is Main Post Office ?" vztrajno govorila ok, ok, ok ...
Kljub vsemu smo vsakemu za vlozen trud (15 minut kolesarjenja) placali dogovorjenih 15 rupij (60 SIT). Nasa vecerja pa je bila oddaljena najmanj 2 km vec kot pred cetrt ure.
Od vseh do sedaj obiskanih mest se nam je Jaipur (eno vecjih mest v Rajastanu) zdel turisticno najbolj napredno mesto. Prvi vecer smo to obcutili med vrtoglavo vecerno voznjo z avtobusom kabrioletom po mestu in okolici polni zanimivih stavb in ljudi ter med vzponi po serpentinah proti trdnjavi nad mestom kjer nas je cakala vecerja. Voznje navzdol raje ne bi omenjali (indijci zgleda zelo varcujejo z zavorami).
Naj omenim, da je bila noc izredno hladna mi pa obleceni za voznjo z avtobusom brez klime (kot je pisalo v oglasu). Kljub temu je bila dogodivscina enkratna.
V hotelu smo zaspali ze med padanjem v posteljo....
LP Anja
Avtobus je bil o.k. vendar smo spet za relativno kratko razdaljo (260km) porabili ogromno casa (vec kot 5ur). Voznja se nam je zacuda zdela zalo udobna kar je ocitno znak, da smo ze predolgo v Indiji in smo ze adaptirani na tukajsnje razmere. Susheel nas tokratni spremljevalec pa je tako ze navajen.
Po nastanitvi v hotelu smo v zelji po hrani iskali rikso, ki bi nas odpeljala do ulice z najvec restavracijami (vedno z knjigo Lonely Planet India v roki). Ker so najprej navalili taki s kolesi smo vzeli dva, ki sta bila najbolj glasna pri zagotavljanju da vesta kam nas peljeta.
Namesto do glavne poste (ki je bila v isti ulici kot restavracije in je sluzila kot oporna / referencna tocka) sta nas vstrajno vozila vedno dalje v nasprotno smer. Na koncu sta nas odlozila v srediscu starega mesta pred astronomskim observatorijem bivsega Maharadje in ob vprasanju "Here is Main Post Office ?" vztrajno govorila ok, ok, ok ...
Kljub vsemu smo vsakemu za vlozen trud (15 minut kolesarjenja) placali dogovorjenih 15 rupij (60 SIT). Nasa vecerja pa je bila oddaljena najmanj 2 km vec kot pred cetrt ure.
Od vseh do sedaj obiskanih mest se nam je Jaipur (eno vecjih mest v Rajastanu) zdel turisticno najbolj napredno mesto. Prvi vecer smo to obcutili med vrtoglavo vecerno voznjo z avtobusom kabrioletom po mestu in okolici polni zanimivih stavb in ljudi ter med vzponi po serpentinah proti trdnjavi nad mestom kjer nas je cakala vecerja. Voznje navzdol raje ne bi omenjali (indijci zgleda zelo varcujejo z zavorami).
Naj omenim, da je bila noc izredno hladna mi pa obleceni za voznjo z avtobusom brez klime (kot je pisalo v oglasu). Kljub temu je bila dogodivscina enkratna.
V hotelu smo zaspali ze med padanjem v posteljo....
LP Anja
posted by Indija Koromandija at
00:19
|
0 comments
DAN 20 / BANGALORE - DELHI
Pise: Anja
Evo mene opet. Prezivela vse zdravstvene tezave in nadoknadila vso hrano, ki je prej nisem mogla jesti. Bilo je hudo in upam, da vam Boris ni prevec podrobno opisal dogajanja.
V Bangaloru smo po prihodu avtobusa najeli taksi za cel dan in se malo vozili od restavracije do palace, od tam do templja in malo nakupovat. Zvecer smo odbrzeli na letalisce in videli prvo indijsko mis (tisto malo dlakavo zivalco). Moram priznat, da sem reagirala cisto po babje. Reakcija pac. Potem smo se z enourno zamudo vkrcali na letalo, ki je narejeno bolj za male indijce kot za nase dolge vitke evropske noge.
V Delhiju nas je pricakal kolega Onkar (taksen stric s turbanom na glavi) in nas vkljucno s prtljago in kolegom Susheelom strpal v najmanjsi avto na svetu. Do zgodnjih jutranjih ur smo prepakirali kovcke in nahrbtnike, ki so bili shranjeni pri Onkarju in se ob 5tih zjutraj odpeljali na avtobusno postajo za Jaipur.
O tem vec v dnevu 21.
LP
Anja
Evo mene opet. Prezivela vse zdravstvene tezave in nadoknadila vso hrano, ki je prej nisem mogla jesti. Bilo je hudo in upam, da vam Boris ni prevec podrobno opisal dogajanja.
V Bangaloru smo po prihodu avtobusa najeli taksi za cel dan in se malo vozili od restavracije do palace, od tam do templja in malo nakupovat. Zvecer smo odbrzeli na letalisce in videli prvo indijsko mis (tisto malo dlakavo zivalco). Moram priznat, da sem reagirala cisto po babje. Reakcija pac. Potem smo se z enourno zamudo vkrcali na letalo, ki je narejeno bolj za male indijce kot za nase dolge vitke evropske noge.
V Delhiju nas je pricakal kolega Onkar (taksen stric s turbanom na glavi) in nas vkljucno s prtljago in kolegom Susheelom strpal v najmanjsi avto na svetu. Do zgodnjih jutranjih ur smo prepakirali kovcke in nahrbtnike, ki so bili shranjeni pri Onkarju in se ob 5tih zjutraj odpeljali na avtobusno postajo za Jaipur.
O tem vec v dnevu 21.
LP
Anja
posted by Indija Koromandija at
00:05
|
0 comments
torek, november 21, 2006
DAN 19 / KANNIYAKUMARI - BANGALORE
Pise: Boris
Vstali smo zgodaj zjutraj, da bi videli soncni zahod. Spet nismo imeli srece, spet oblaki vse naokrog. Ker je bil hotel zelo blizu obale smo soncni vzhod lahko gledali iz strehe hotela. Pardon bi ga lahko, ce ne bi bilo oblacno.
Ker smo rezervirali avtobus za Bangalore je bilo spet dovolj casa, da si ogledamo neko palaco. Zato smo se odpeljali v Nagercoil. Mi srecnezi, ogled je bil med dezjem in cevlje smo morali pustiti zunaj :).
No, tudi to smo preziveli.
Po vrnitvi v hotel smo se poslovili od Wilsona in soferja, ki sta se sama vracala v Ernakulam, mi pa smo sli na indijsko kosilo, po kosilu pa spet na trznico. Kupili smo dve ogromni skoljki. Ne boste verjeli, za vse skupaj 300 Rs (1200 SIT). Pri nas bi za ti dve skoljki morali odsteti vsaj 5000 - 10000 SIT, ce ne vec.
V primeru, da se izgubimo se dobimo ob 19:30 uri pri agenciji, kjer nas bo cakal avtobus. Anja in Andrej sta tja prisla prva. Ko sem jaz prisel tja, pa ni bilo Andreja. Anja ga je namrec poslala iskat mene. Vrnil se je ves moker. Potiti se je nehal komaj po kaksni uri.
Nalozili smo se na avtobus, ki nas je odpeljal v Nagercoil. Tam smo prestopili na A/C bus VOLVO. Ne boste verjeli, ampak v Evropi se se nisem peljal s tako prostornim busom. Pri kolenih imas vsaj dodatnih 10 cm prostora in se naslon za spodnji del nog. Spanje v tem busu ni bilo problem.
Pa lahko noc!
Boris
Vstali smo zgodaj zjutraj, da bi videli soncni zahod. Spet nismo imeli srece, spet oblaki vse naokrog. Ker je bil hotel zelo blizu obale smo soncni vzhod lahko gledali iz strehe hotela. Pardon bi ga lahko, ce ne bi bilo oblacno.
Ker smo rezervirali avtobus za Bangalore je bilo spet dovolj casa, da si ogledamo neko palaco. Zato smo se odpeljali v Nagercoil. Mi srecnezi, ogled je bil med dezjem in cevlje smo morali pustiti zunaj :).
No, tudi to smo preziveli.
Po vrnitvi v hotel smo se poslovili od Wilsona in soferja, ki sta se sama vracala v Ernakulam, mi pa smo sli na indijsko kosilo, po kosilu pa spet na trznico. Kupili smo dve ogromni skoljki. Ne boste verjeli, za vse skupaj 300 Rs (1200 SIT). Pri nas bi za ti dve skoljki morali odsteti vsaj 5000 - 10000 SIT, ce ne vec.
V primeru, da se izgubimo se dobimo ob 19:30 uri pri agenciji, kjer nas bo cakal avtobus. Anja in Andrej sta tja prisla prva. Ko sem jaz prisel tja, pa ni bilo Andreja. Anja ga je namrec poslala iskat mene. Vrnil se je ves moker. Potiti se je nehal komaj po kaksni uri.
Nalozili smo se na avtobus, ki nas je odpeljal v Nagercoil. Tam smo prestopili na A/C bus VOLVO. Ne boste verjeli, ampak v Evropi se se nisem peljal s tako prostornim busom. Pri kolenih imas vsaj dodatnih 10 cm prostora in se naslon za spodnji del nog. Spanje v tem busu ni bilo problem.
Pa lahko noc!
Boris
posted by Indija Koromandija at
21:30
|
0 comments
DAN 18 / KOVALAM - KANNIYAKUMARI
Pise: Boris
Dobro jutro, zdravo jutro.
Zjutraj smo se po zajterku odpeljali na obalo. Bilo je malo casa, zato sem se jaz odlocil, da poskrbim za vaso informiranost drugi pa so se sli kopat. Nekdo mora skrbeti za vas :).
Po kopanju v hotel na kosilo. Ker smo imeli zelo malo casa smo se v hotelu dogovorili, da nam med tem ko se mi spakiramo pripravijo kosilo. Po kosilu pa hitro v avto in proti skrajnemu juznemu koncu Indije - Kanniyakumari.
Tam smo namrec zeleli videti soncni zahod. Ker pa si je Andrej ze tolko casa zelel nekaj dezja, ga je tam tudi dobil. Vreme je bilo tako oblacno, da nismo videli nic. Zato smo tavali po trznici in si ogledovali izdelke iz skoljk in marsikaj drugega, kar prodajajo.
Naslednje dni nas je cakala precej naporna pot. Najprej 300 km do Ernakulama z avtom, potem pa povratek v Bangalore z avtobusom (kakih 450 km). In nazadnje se z avionom v Delhi.
Ker nas bi to verjetno pobralo smo se odlocili, da se vrnemo v Bangalore z avtobusom. Wilson se je pozanimal kako vozijo avtobusi za Bangalore medtem pa smo mi tavali po trznici.
Na poti v hotel smo se ustavili v turisticni agenciji in poklicali domace v Slovenijo. Hm, spet jih ni bilo doma. Med tem se je vlil pravi dez ala Kerala. Ker v Indiji ob cestah ni videti nekih odtocnih kanalov je vsa voda tekla po cesti mimo agencije. V nekaj minutah je bila visina vode kaksnih 3 cm ali vec. Mi pa smo si poklicali nasega taksista, da je prisel po nas. Hotel je bil namrec oddaljen celih 100 - 150m.
OK, lahko noc Slovenija, mi gremo spat.
Boris
Dobro jutro, zdravo jutro.
Zjutraj smo se po zajterku odpeljali na obalo. Bilo je malo casa, zato sem se jaz odlocil, da poskrbim za vaso informiranost drugi pa so se sli kopat. Nekdo mora skrbeti za vas :).
Po kopanju v hotel na kosilo. Ker smo imeli zelo malo casa smo se v hotelu dogovorili, da nam med tem ko se mi spakiramo pripravijo kosilo. Po kosilu pa hitro v avto in proti skrajnemu juznemu koncu Indije - Kanniyakumari.
Tam smo namrec zeleli videti soncni zahod. Ker pa si je Andrej ze tolko casa zelel nekaj dezja, ga je tam tudi dobil. Vreme je bilo tako oblacno, da nismo videli nic. Zato smo tavali po trznici in si ogledovali izdelke iz skoljk in marsikaj drugega, kar prodajajo.
Naslednje dni nas je cakala precej naporna pot. Najprej 300 km do Ernakulama z avtom, potem pa povratek v Bangalore z avtobusom (kakih 450 km). In nazadnje se z avionom v Delhi.
Ker nas bi to verjetno pobralo smo se odlocili, da se vrnemo v Bangalore z avtobusom. Wilson se je pozanimal kako vozijo avtobusi za Bangalore medtem pa smo mi tavali po trznici.
Na poti v hotel smo se ustavili v turisticni agenciji in poklicali domace v Slovenijo. Hm, spet jih ni bilo doma. Med tem se je vlil pravi dez ala Kerala. Ker v Indiji ob cestah ni videti nekih odtocnih kanalov je vsa voda tekla po cesti mimo agencije. V nekaj minutah je bila visina vode kaksnih 3 cm ali vec. Mi pa smo si poklicali nasega taksista, da je prisel po nas. Hotel je bil namrec oddaljen celih 100 - 150m.
OK, lahko noc Slovenija, mi gremo spat.
Boris
posted by Indija Koromandija at
20:51
|
0 comments
ponedeljek, november 20, 2006
petek, november 17, 2006
DAN 17 / VEMBANAD LAKE - KOVALAM
Pise: Boris
Po nekaj urah spanja sem obcutil prve probleme. Prva driska se je pojavila tudi pri meni. Zjutraj potem tudi bruhanje. Tudi Anja je imela probleme.
Razglabljali smo od cesa bi lahko prisli ti problemi. Med voznjo proti najbolj znani obali Indije se problemi niso nehali. Komaj takrat ko smo se nastanili v hotelu in sem lahko sel spat je bilo boljse. Drugi so se sli kopat.
Zvecer sem lahko brez problemov pojedel obilno vecerjo, saj moj zelodec nekaj ur ni imel kaj prebavljati. Se zmeraj utrujen sem se ob vrnitvi v hotel stusiral in sel spat. Wilson je tokrat noc prespal na kavcu ob televiziji.
Dobro jutro Slovenija!
Boris
Po nekaj urah spanja sem obcutil prve probleme. Prva driska se je pojavila tudi pri meni. Zjutraj potem tudi bruhanje. Tudi Anja je imela probleme.
Razglabljali smo od cesa bi lahko prisli ti problemi. Med voznjo proti najbolj znani obali Indije se problemi niso nehali. Komaj takrat ko smo se nastanili v hotelu in sem lahko sel spat je bilo boljse. Drugi so se sli kopat.
Zvecer sem lahko brez problemov pojedel obilno vecerjo, saj moj zelodec nekaj ur ni imel kaj prebavljati. Se zmeraj utrujen sem se ob vrnitvi v hotel stusiral in sel spat. Wilson je tokrat noc prespal na kavcu ob televiziji.
Dobro jutro Slovenija!
Boris
posted by Indija Koromandija at
11:53
|
3 comments
DAN 16 / TEKKHADY - VEMBANAD LAKE
Pise: Boris
Ta dan nas je pot vodila proti jezeru. Med potjo smo nabavili tudi indijsko pijaco TODI (sok drevesa). Okus pa ima priblizno tak kot pri nas most.
Tam nas je cakala barka, ki nas je popeljala med rizevimi polji. To je bila prva prava relaksacija na nasem potovanju po Indiji. Uzivali smo, jedli in pili kolko se je le dalo.
Relaksacija in se relaksacija. Preden se je stemnilo so barko privezali na obali. Potem smo imeli se sanjsko vecerjo z ribami, ogormnimi skampi in druge indijske jedi.
Po vecerji smo posedali na barki in se pogovarjali ob pivu in viskiju. Mislim, da je to bila prva noc, ki smo jo prespali na barki v nasem zivljenju.
Pa lahko noc!
Boris
Ta dan nas je pot vodila proti jezeru. Med potjo smo nabavili tudi indijsko pijaco TODI (sok drevesa). Okus pa ima priblizno tak kot pri nas most.
Tam nas je cakala barka, ki nas je popeljala med rizevimi polji. To je bila prva prava relaksacija na nasem potovanju po Indiji. Uzivali smo, jedli in pili kolko se je le dalo.
Relaksacija in se relaksacija. Preden se je stemnilo so barko privezali na obali. Potem smo imeli se sanjsko vecerjo z ribami, ogormnimi skampi in druge indijske jedi.
Po vecerji smo posedali na barki in se pogovarjali ob pivu in viskiju. Mislim, da je to bila prva noc, ki smo jo prespali na barki v nasem zivljenju.
Pa lahko noc!
Boris
posted by Indija Koromandija at
11:03
|
0 comments
