DAN 25 / DELHI - ISTANBUL - MUENCHEN
Pise: Boris
Letala nismo zamudili, saj sedaj sedim doma in vam pisem zadnje dogodke.
Andreju je na letalu uspelo zaspati se pred vzletom, potem je pobralo tudi Anjo. Tako sem bil edini med nami, ki sem pojedel topel zajterk (ali kaj pac to je na avionu). Potem sem se tudi jaz "udobno" namestil in zaspal z slusalkami na usesih ob "lepi" indijski glasbi.
Ob 8:30h smo pristali v Istanbulu - Turcija :). Kupili smo vize, ki jih prodajajo na letaliscu za 15 € in se z metrojem odpeljali do najznamenitejsega bazara. Tam pa najprej BUREK, mmm kak je bijo dober. Indijsko je dobro, to pa je se boljse - evropsko :).
Ko vstopis v bazar pa se pricne, spet. Kot v Indiji te spet vsi vabijo v svojo trgovino. No bolj mirno je tam pri nakitu. Bazar je deljen glede na vrsto blaga, ki ga prodajajo. Mi smo se usmerili proti tistemu delu z usnjem. Saj veste, Turcija in usnje.
Po prebijanju skozi trgovine in ogledovanju modelov je preostalo samo se barantanje za ceno. Z Andrejem sva v eni trgovini kupila vsak eno usnjeno jakno. Prva cena je bila 350€ potem 350$ na koncu pa sva kupila za 200$ (2 kos.). Ce bi bilo vec casa bi se verjetno dalo se vec.
Potem spet kornjackim korakom na metro, da ne bi zamudili poleta za Muenchen. Na letalisce smo prispeli 50min pred vzletom. Te pa vse te kontrole. Mislim da so bile stiri kontrole osebne prtljage in stiri krat gres skozi tisto napravo, ki registrira kovino. Meni na prvih treh ni nic piskalo, ker pa so naprave izgleda vedno bolj obcutljive pa sem pri zadnji moral sezuti tudi cevlje in jih dati, da so jih prezarcili.
Pa nam je vseeno uspelo priti na letalo. Boeing 737-800 je bil izdelava l. 2006, zeleni usnjeni sedezi, LCD monitorji na vsake tri vrste kjer so prikazovali vse tiste varnostne ukrepe za potnike (drugje prikazejo to stevardese), v casu leta pa so prikazovali vse informacije glede pozicije na nebu, cas do pristanka, visina leta, hitrost leta itd,...
Nekje med Romunijo in Madzarsko pa nas je pricelo stresati. To je bilo tako mocno, da so prizgali lucke, da se je treba privezati. Ampak dokler stevardese pri tem tresenju se vedno strezejo pijaco se nimas kaj bati :).
Vendar le srecen pristanek v Muenchnu.
Brez problemov skozi carino z nasim usnjem in viskyji,... saj ni nihce sploh gledal, smo sli samo skozi :).
Potem pa iskanje avta v garazi P7, etaza 5, parkirno mesto 1320.
NASLIIIIIIIIIIIIIII
Sranje, centralno ne dela pravi Andrej. Kaj to pomeni se vprasate? Mmm mogoce prazen akomulator in to totalno.
Pomoc smo dobili od prvega nemca, ki se je pripeljal mimo in videl, da smo verjetno v stiski, saj smo imeli odprt pokrov motorja. Nic ni pomagalo.
Druga pomoc je bila pomoc letaliskega osebja. Poseben servis za parkirne hise. Gospod je iz avta vzel malo napravico, ki bi se ji reklo starter. Trije poskusi in avto je vzgal. Sedaj smo se lahko odpeljali priti domu.
Bolj smo se priblizevali domu bolj je Andrej tiscal na gas.
Prispeli v MB 23:40 mislim, da je to novi rekord. Tam so nas vsi starsi pricakali budni. Po malo klepetanja smo se domov odpeljali tudi mi (to smo tisti, ki zivimo v Ormozu - ata, mama in jaz).
Pa lahko noc, se vidimo v naslednjih dneh.
Boris
Letala nismo zamudili, saj sedaj sedim doma in vam pisem zadnje dogodke.
Andreju je na letalu uspelo zaspati se pred vzletom, potem je pobralo tudi Anjo. Tako sem bil edini med nami, ki sem pojedel topel zajterk (ali kaj pac to je na avionu). Potem sem se tudi jaz "udobno" namestil in zaspal z slusalkami na usesih ob "lepi" indijski glasbi.
Ob 8:30h smo pristali v Istanbulu - Turcija :). Kupili smo vize, ki jih prodajajo na letaliscu za 15 € in se z metrojem odpeljali do najznamenitejsega bazara. Tam pa najprej BUREK, mmm kak je bijo dober. Indijsko je dobro, to pa je se boljse - evropsko :).
Ko vstopis v bazar pa se pricne, spet. Kot v Indiji te spet vsi vabijo v svojo trgovino. No bolj mirno je tam pri nakitu. Bazar je deljen glede na vrsto blaga, ki ga prodajajo. Mi smo se usmerili proti tistemu delu z usnjem. Saj veste, Turcija in usnje.
Po prebijanju skozi trgovine in ogledovanju modelov je preostalo samo se barantanje za ceno. Z Andrejem sva v eni trgovini kupila vsak eno usnjeno jakno. Prva cena je bila 350€ potem 350$ na koncu pa sva kupila za 200$ (2 kos.). Ce bi bilo vec casa bi se verjetno dalo se vec.
Potem spet kornjackim korakom na metro, da ne bi zamudili poleta za Muenchen. Na letalisce smo prispeli 50min pred vzletom. Te pa vse te kontrole. Mislim da so bile stiri kontrole osebne prtljage in stiri krat gres skozi tisto napravo, ki registrira kovino. Meni na prvih treh ni nic piskalo, ker pa so naprave izgleda vedno bolj obcutljive pa sem pri zadnji moral sezuti tudi cevlje in jih dati, da so jih prezarcili.
Pa nam je vseeno uspelo priti na letalo. Boeing 737-800 je bil izdelava l. 2006, zeleni usnjeni sedezi, LCD monitorji na vsake tri vrste kjer so prikazovali vse tiste varnostne ukrepe za potnike (drugje prikazejo to stevardese), v casu leta pa so prikazovali vse informacije glede pozicije na nebu, cas do pristanka, visina leta, hitrost leta itd,...
Nekje med Romunijo in Madzarsko pa nas je pricelo stresati. To je bilo tako mocno, da so prizgali lucke, da se je treba privezati. Ampak dokler stevardese pri tem tresenju se vedno strezejo pijaco se nimas kaj bati :).
Vendar le srecen pristanek v Muenchnu.
Brez problemov skozi carino z nasim usnjem in viskyji,... saj ni nihce sploh gledal, smo sli samo skozi :).
Potem pa iskanje avta v garazi P7, etaza 5, parkirno mesto 1320.
NASLIIIIIIIIIIIIIII
Sranje, centralno ne dela pravi Andrej. Kaj to pomeni se vprasate? Mmm mogoce prazen akomulator in to totalno.
Pomoc smo dobili od prvega nemca, ki se je pripeljal mimo in videl, da smo verjetno v stiski, saj smo imeli odprt pokrov motorja. Nic ni pomagalo.
Druga pomoc je bila pomoc letaliskega osebja. Poseben servis za parkirne hise. Gospod je iz avta vzel malo napravico, ki bi se ji reklo starter. Trije poskusi in avto je vzgal. Sedaj smo se lahko odpeljali priti domu.
Bolj smo se priblizevali domu bolj je Andrej tiscal na gas.
Prispeli v MB 23:40 mislim, da je to novi rekord. Tam so nas vsi starsi pricakali budni. Po malo klepetanja smo se domov odpeljali tudi mi (to smo tisti, ki zivimo v Ormozu - ata, mama in jaz).
Pa lahko noc, se vidimo v naslednjih dneh.
Boris
posted by Indija Koromandija at
21:25
0 Comments:
Objavite komentar
<< Home